Konec leta 2018 je Višje delovno in socialno sodišče ponovno potrdilo stališču sodne prakse s področja prikritih delovnih razmerij. Ukvarjali so se s primerom, ko je študentsko delo imelo vse elemente ter značilnosti delovnega razmerja.
Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v 18. členu določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Elementi delovnega razmerja so natančneje opredeljeni v 4. členu ZDR-1. Ta delovno razmerje opredeljuje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Za potrditev obstoja delovnega razmerja, morajo biti vsi pogoji izpolnjeni hkrati.
Višje delovno in socialno sodišče podprlo sodno prakso
Konec minulega leta je Višje delovno in socialno sodišče v zadevi Pdp 468/2018 ponovno potrdilo stališču sodne prakse s področja prikritih delovnih razmerij v primeru, ko so izpolnjeni vsi zgoraj našteti elementi delovnega razmerja.
V navedenem sporu je tožnica opravljala študentsko delo na podlagi napotnice študentskega servisa. Delo je pri toženi stranki preko študentske napotnice opravljala skoraj tri leta (od 1. novembra 2014 do 30. septembra 2017). Po koncu sodelovanja je od sodišča zahtevala, da ugotovi obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. novembra 2014 dalje. Posledično je za to obdobje uveljavljala priznanje vseh pravic zaposlenega iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom plač in povrnitev stroškov za prehrano ter prevoz.
Začasnost dela ne izključuje obstoja delovnega razmerja
Kljub temu, da je tožnica oz. študentka opravljala delo zgolj v zvezi s projekti, ki so bili začasne narave, ta okoliščina za odločitev sodišča ni bila bistvenega pomena. Začasnost namreč ne izključuje obstoja delovnega razmerja, če so ugotovljeni vsi elementi delovnega razmerja, temveč utemeljuje kvečjemu sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče je ugotovilo še, da je študentka delo opravljala nepretrgoma dlje časa in ne samo občasno oz. začasno, kar je sicer bistvena značilnost študentskega dela.
Kljub temu, da sta obe stranki – študentka in delodajalec – ob začetku sodelovanja strinjali, da bo delo potekalo preko napotnice študentskega servisa, je sodišče pritrdilo že večkrat zavzetemu stališču sodne prakse. To pravi, da volja pogodbenih strank pri ugotavljanju obstoja elementov delovnega razmerja ni bistvena.
Med rednim in študentskim delom ni bilo razlike
Pri presoji elementov delovnega razmerja ni bilo bistveno niti, da si je tožnica sama organizirala delo in da je lahko odšla z dela, kadar je hotela. Sodišče je kot odločilno izpostavilo predvsem obseg dela, ki ga je študentka opravila, oz. je njeno delo primerjalo z obsegom dela, ki so ga pri toženi stranki opravljali drugi delavci v delovnem razmerju. Sodišče je izračunalo obseg dela, ki ga je opravila študentka v spornem obdobju, pri tem pa je upoštevalo petdnevni delovni teden in osemurni delovnik ter krajše odsotnosti tožnice od dela zaradi bolezni in koriščenja letnega dopusta. Ugotovilo je, da obseg dela, ki ga je opravila študentka, ustreza polni delovni obveznosti ostalih zaposlenih (z delovnim časom 40 ur tedensko). Tudi med obsegom, vsebino in načinom dela študentke in zaposlenih pri toženi stranki v omenjenem obdobju, ni bilo razlik.
Sodišče je pritrdilo navedbam tožnice, tj. študentke, in zaključilo, da je imelo delo, ki ga je študenta opravljala preko študentske napotnice, vse elemente delovnega razmerja.
