Novembra 2018 je Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju Sodišče EU) izdalo dve sodbi, s katerima je določilo primere, v katerih bodo delodajalci svojim delavcem izplačevali denarno nadomestilo namesto koriščenje letnega dopusta v primeru prenehanja delovnega razmerja. Ker je sodna praksa Sodišča EU obvezujoča za nacionalna sodišča držav članic EU, bodo odločbe Sodišča EU vplivale na sodno prakso v Sloveniji.

Dosedanja sodna praksa  v Sloveniji

Slovenska nacionalna delovnopravna zakonodaja (ZDR-1) delavcu in delodajalcu omogoča, da se ob prenehanju delovnega razmerja lahko sporazumeta o izplačilu neizrabljenega letnega dopusta. Bolj podrobne razlage ne daje, zato jo je podala sodna praksa, ki je določila tudi merila, kako določiti, ali delavcu pripada denarno nadomestilo. Slovenska nacionalna sodišča so zavzela stališča, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust le v določenih primerih:

  • če je delavec v času trajanja delovnega razmerja podal vlogo za letni dopust in jo je delodajalec zavrnil;
  • če delavec do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti letnega dopusta (bolniška ipd.).

V vseh drugih primerih delavcu pravici do plačanega letnega dopusta in do denarnega nadomestila ugasneta.

Nova evropska pogoja poudarjata delavčeve pravice

Sedaj je Sodišče EU poudarilo pomembnost delavčeve pravice do plačanega letnega dopusta, ki mu pripada na podlagi zakonodaje EU in je pomembno načelo socialnega prava EU. Zavzelo je stališče, da delavec ne more samodejno izgubiti pravice do plačanega letnega dopusta samo zato, ker ni podal prošnje za dopust. Zakonodaja EU za nastanek pravice do denarnega nadomestila določa dva pogoja:

  • delovno razmerje mora prenehati;
  • delavec v času trajanja delovnega razmerja ni izrabil celotnega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja delovnega razmerja upravičen.

Nobena država članica EU nima pravice določiti dodatnih pogojev za izplačilo denarnega nadomestila za neizkoriščen letni dopust. Kadar zakonodaja države članice EU to določa, potem se konkretna določba ne uporablja in delavec se lahko pred nacionalnimi sodišči neposredno sklicuje na zakonodajo EU. Lahko pa nacionalna zakonodaja držav članic EU določa podrobnejša pravila za izvrševanje pravice do plačanega letnega dopusta. Nacionalna zakonodaja lahko na primer določa, da delavec izgubi navedeno pravico ob koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, vendar le, če je imel delavec dejansko možnost izrabe letnega dopusta in tega na lastno željo ni storil.

Delodajalec ponudi možnost izrabe letnega dopusta

Sodišče EU je odločilo, da mora delodajalec delavca s potrebno skrbnostjo poučiti o tem, koliko dni letnega dopusta ima delavec na voljo, in mu dejansko omogočiti njegovo pravočasno izrabo. Delodajalec delavcu dejansko ne odredi izrabe letnega dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja, ampak ga pouči o stanju letnega dopusta in mu ponudi možnost dejanske izrabe. Vsako odrejanje bi lahko privedlo tudi do ‘prisilnega dopusta’, kar pa ni v skladu z ZDR-1.

Pravica zagotavlja dejanski počitek

Delodajalec se v delovnem razmerju smatra kot močnejša stranka in Sodišče EU je dokazno breme v primeru izrabe letnega dopusta preneslo nanj. Delodajalec mora torej dokazati, da je delavca poučil o stanju letnega dopusta, ga pozval naj letni dopust izkoristi, in delavec tega po lastni volji in ob popolnem zavedanju ni naredil. Če bo delodajalec zmožen to dokazati, potem delavcu pravica do plačanega letnega dopusta ugasne, posledično pa tudi pravica do denarnega nadomestila. Sodišče EU nadalje pojasni, da je namen pravice do letnega dopusta zagotoviti delavcu dejanski počitek in tako učinkovito zagotoviti varnost ter zdravje pri delu, ne pa povišanje plače ob prenehanju delovnega razmerja.