Situacija je naslednja: delavec in delodajalec imata sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V primeru odpovedi pogodbe sta tako delavec kot delodajalec dolžna upoštevati minimalne odpovedne roke, kot jih določa 94. člen Zakona o delovnih razmerjih – 1. Delavec po slabem letu dela izroči delodajalcu odpoved pogodbe o zaposlitvi. V svoji odpovedi zapiše, da želi, da se mu delovno razmerje izteče na točno določen datum, ki pa je za dva dneva daljši od minimalnega, to je 15-dnevnega odpovednega roka.
Kdaj se torej delavcu delovno razmerje zaključi: po preteku minimalnega roka 15 dni ali takrat, kot je v odpovedi zapisal delavec?
S tem vprašanjem se je ukvarjalo Vrhovno sodišče RS in 15. 2. 2022 sprejelo odločbo opr. št. VIII Ips 32/2021. Ključna izhodišča odločbe Vrhovnega sodišča so:
Če delavec v redni odpovedi določi datum, s katerim naj mu preneha delovno razmerje, je bistveno le, da je ob tem spoštovan odpovedni rok, določen z zakonom ali dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Ta datum je delodajalec dolžan upoštevati in mora delovno razmerje zaključiti z dnem, ki ga je delavec navedel v svoji odpovedi. Le v primeru, da delavec ne navede datuma prenehanja delovnega razmerja v odpovedi, se pri določitvi tega datuma upošteva odpovedni rok, določen z zakonom ali dogovorjen s pogodbo.
Če torej delavec, ki ima dogovorjen 15-dnevni odpovedni rok, redno odpove pogodbo o zaposlitvi z datumom, ki presega ta rok, mu delovno razmerje preneha s tem datumom. Ta datum je delodajalec dolžan upoštevati in delavcu ne more zaključiti delovnega razmerja in ga posledično pred tem datumom odjaviti iz obveznih zavarovanj.
Sodišče nadalje navaja, da takšna odpoved ne posega v pravice delodajalca, temveč mu omogoča celo daljše obdobje za morebitno prilagoditev ali zaposlitev novega delavca.
Iz stališča, kot ga je v zavzelo vrhovno sodišče, je tako moč razbrati, da so odpovedni roki, kot jih določa zakon ali so dogovorjeni v pogodbi o zaposlitvi, samo minimalni in subsidiarni roki in veljajo takrat, ko delavec v svoji odpovedi ne navede konkretnega datuma prenehanja delovnega razmerja.
Verjetno se bo kmalu pojavilo vprašanje, ali bo to stališče obveljalo tudi v primeru, ko bo razlika med minimalnim rokom in datumom, kot ga bo navedel delavec, daljša od dveh dni. V praksi smo večkrat priča okoliščinam, ko sta ob odpovedi pogodbe s strani delavca okrnjena zaupanje in želja po sodelovanju, podaljšanje odpovednega roka pa tako za delodajalca lahko predstavlja samo dodaten strošek.
Sanja Miljuš Herman, univ. dipl. prav.
Kadrovske storitve d.o.o.
