Kako lahko pomagam osebi s težavami v duševnem zdravju?

Duševne težave in bolezni lahko prizadenejo kogarkoli, tudi nas ali ljudi v naši neposredni okolici. Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) bi naj za duševno boleznijo zbolel celo vsak četrti prebivalec našega planeta. Dobro je, da poznamo nekaj preprostih nasvetov, kako lahko pomagamo osebi, za katero nas skrbi.

Ste zaskrbljeni zaradi duševnega zdravja družinskega člana, prijatelja ali sodelavca in ne veste, kako bi do te osebe pristopili, ji nudili podporo? Ne najdete pravih besed, s katerimi bi osebo usmerili, naj poišče strokovno pomoč?

Kaj je psihološka prva pomoč?

Tako kot prva pomoč, vezana na telesno zdravje, tudi psihološka prva pomoč pomeni pomoč osebi z akutnimi duševnimi težavami, dokler ji ni na voljo strokovna pomoč ali dokler se stiska ne razreši. Gre za znanja in veščine, kako prepoznati duševne težave posameznika, kje so njihovih vzrokih, kakšne so možnosti zdravljenja, kako pristopiti in nuditi podporo ipd. S temi pristopi lahko ustrezno pomagamo sočloveku, ki trpi in potrebuje podporo.

Kako ravnamo?

Ob duševnih težavah in stiskah naših najbližjih pogosto ne znamo pravilno reagirati. Dobro je, da spoznamo osnovne informacije o duševnih motnjah ter razbijemo mite, ki se jih dotikajo (lahko preberemo neko strokovno literaturo, pogledamo tematski TED Talk, dokumentarni film …).

Naslednji korak pomoči osebi s težavami v duševnem zdravju je pogovor. Pomembno je, da osebi omogočimo, da lahko spregovori o svojih težavah.

1. Osebi lahko povemo, da nas skrbi zanjo ali pa ji opišemo, kakšne spremembe smo opazili pri njej in da ji želimo pomagati. Rečemo lahko »Opazil/a sem …, zato se počutim zaskrbljeno.« Pomembno je izbrati tako pravi trenutek kot prostor, kjer se oba počutita udobno in varno. Povprašamo jo lahko, koliko časa se že počuti tako, kot se, ter jo spodbudimo k pogovoru o simptomih, ki jih doživlja, o njenih mislih in čustvih ter o tem, kaj se dogaja z njo. Osebi smo na voljo za pogovor, a nanjo ne pritiskamo, da mora takoj spregovoriti o svojem počutju.
   
   
2. Zagotovimo ji, da želimo slišati, karkoli bo povedala. Dovolimo ji, da nam pojasni svoja razmišljanja in razloge za težave v duševnem zdravju. Osebi dovolimo tudi, da izrazi svoja čustva (lahko joče, se jezi ali kriči, dokler ne škoduje sebi ali drugim). Že pogovor o težavah lahko osebi v stiski zagotovi veliko olajšanje. Ne pozabite se osebi zahvaliti, da je z vami delila svoje misli in občutke – dajte ji vedeti, da je za to potrebnega veliko poguma. Če osebi ni prijetno o težavah govoriti z nami, jo spodbudimo, da o tem spregovori s kom drugim.
   
   
3. Veliko bolj pomembno je, da smo iskreno skrbni, kot pa da ‘povemo vse prave stvari’. Osebi nudimo podporo, skušajmo jo razumeti in ji dobro prisluhnimo na zbran, osredotočen način. Povedanega ne sodimo. Osebi pokažimo, da je v njeni stiski ne bomopustili same in da nam je zanjo mar. Povemo ji lahko na primer: »Morda ne razumem, kako se počutiš, a mi veliko pomeniš in ti želim pomagati.« ali pa »Tukaj sem zate in te poslušam.«
   
   
4. Osebi lahko damo vedeti, da zaradi težav v duševnem zdravju ni šibka, ter da je zaradi njih nič manj ne spoštujemo. Ob tem jo lahko spomnimo, da gre za zdravstveno stanje ter da za svojo stisko in občutke ni sama odgovorna.
   
   
5. Osebo lahko preprosto vprašamo, kakšno pomoč si želi in kako ji lahko pomagamo. Vprašamo lahko: »Kaj lahko naredim, da ti pomagam?«. Zavedajmo se, da ni univerzalnega recepta – kar pomaga nekomu, ni nujno ustrezno tudi za drugega. Osebi lahko pomagamo poiskati literaturo, ki govori o podobnih težavah, če pa stiska vpliva tudi na vsakodnevno delovanje, jo poskušajmo opogumiti, da čimprej poišče strokovno pomoč (nekaj organizacij, na katere se lahko v taki situaciji obrnemo, je navedenih tudi na koncu prispevka). Če oseba želi, jo lahko spremljamo na obisku pri strokovnjaku ali ponudimo praktično pomoč pri vsakdanjih opravilih (pomagamo pospraviti stanovanje, pripravimo kosilo …).
   
   
6. Če oseba zavrača zdravljenje, moramo spoštovati posameznikovo samostojnost pri odločanju o lastnem življenju ter pravico do zasebnosti in zaupnosti – razen v primeru, ko oseba ogroža sebe (ima na primer samomorilne misli) ali svojo okolico. Osebi, ki zavrača zdravljenje, lahko povemo, da ji stojimo ob strani in naj nam sporoči, če si v prihodnje premisli. V primeru suma na samomorilno ogroženost je še posebej pomembno hitro reagiranje – osebo direktno povprašajmo, ali razmišlja, da bi storila samomor in jo ob pritrdilnem odgovoru takoj usmerimo k iskanju strokovne pomoči ali se obrnimo na nujno medicinsko pomoč. Enako storimo, če oseba ogroža kogarkoli drugega.
   
   
7. Ko oseba sprejme pomoč in začne z zdravljenjem, je pomembno da smo še naprej potrpežljivi, vztrajni in opogumljajoči. Osebi nudimo čustveno oporo in vzbujajmo upanje o boljši prihodnosti. Ohranjajmo socialni stik, osebo še vedno vabimo na skupne aktivnosti, tudi če nas neštetokrat zavrne, jo kdaj pa kdaj pokličimo, pošljimo sporočilo, tudi če ji samo povemo, kaj se pri nas dogaja …

Česa ni priporočljivo storiti?

Ko posumimo na težave v duševnem zdravju, ni smiselno, da posameznikove probleme poskušamo zmanjševati z bodrenjem, kot na primer: »Meni se sploh ne zdi, da ti gre tako slabo!«, ali dajati zagotovil tolažbe, ki zmanjšujejo pomembnost njihove stiske, v stilu: »Ne skrbi. Vse bo v redu.«, »Malo se razvedri.« ali »Čas zaceli vse rane.«.

Prav tako nima smisla osebi govoriti, naj se bolj potrudi, naj se ‘spravi k sebi’ ali ‘naj že enkrat neha s tem’. Kadar z osebo govorimo o njenih težavah, je ne prekinjajmo s svojimi zgodbami, ne kažimo pomanjkanje interesa ali negativnega stališča s svojo telesno govorico. Ne izražajmo sovražnosti in ne odzivajmo se sarkastično. Ne vzpostavljajmo preveč vpletenega ali zaščitniškega odnosa do osebe. Izogibajmo se govorjenju s pokroviteljskim glasom in pretiranemu izkazovanju sočutja ter zaskrbljenosti. Osebi ne dajajmo nasvetov, uprimo pa se tudi skušnjavi, da bi nenehno iskali rešitev.

Viri pomoči

Prvi vir strokovne pomoči je izbrani osebni zdravnik. Ta bo po potrebi predpisal zdravljenje, napotil k specialistu ali na druge oblike pomoči.

Kadar je stiska zelo huda ali vaš osebni zdravnik ni dosegljiv, se lahko obrnete neposredno na:

• dežurnega zdravnika,
• dežurno ambulanto najbližje psihiatrične bolnišnice,
• reševalno službo (112).

Za podatke o ustreznih oblikah pomoči ali samo za podporo in pogovor se lahko obrnete tudi na telefone za pomoč v stiski:

• Klic v duševni stiski: 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
• Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik: 116 123 (24 ur/dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
• Društvo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja: 080 11 55 (pon-pet med 12. in 22. uro; sob, ned, prazniki med 18. in 22. uro). Klic je brezplačen.
• TOM telefon za otroke in mladostnike: 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro) Klic je brezplačen.
• Pomoč za mlade je na voljo tudi na spletni strani: https://www.tosemjaz.net/.
• Telefon za psihološko podporo ob epidemiji COVID-19 za prebivalstvo: 080 51 00 (linija je odprta 24 ur/dan, vsak dan).

Pomoč je na voljo tudi v kateri izmed svetovalnic v mreži psiholoških svetovalnic: