Zakonodaja veleva: kot delodajalec ste dolžni poskrbeti za zdravje svojih sodelavcev. Obvezo podpirajte – zdravje je vendar naše največje bogastvo in le zdravi delavci so produktivni delavci! Tik zatem pa: hladen tuš. Večino stroškov, ki so povezani z vašim prizadevanjem za zdravje zaposlenih, ni davčno priznanih. Še več: celo zaposleni morajo od ugodnosti iz tega naslova plačati dohodnino.

Hm, nesmisel: »Če delujem v skladu z zakonodajo, bom kaznovan.«

Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) od vas, delodajalcev, zahteva:

  • skrb za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter
  • načrtovanje in izvajanje promocije zdravja na delovnem mestu.

Vendar, če se teh zakonskih določil držite, vas – pa tudi vašega delavca – zakonodajalec kaznuje z davčno obravnavo stroškov.

V nadaljevanju podajamo naslednje 3 vidike: dohodnino, davčno priznane odhodke po ZDDPO-2 in odbitek DDV, kar davčni organ upošteva, ko obravnava vaše odhodke, s katerimi v podjetju zagotavljate promocijo zdravja.

1. Delavec bo pri dohodnini dodatno udarjen po žepu

Plačil, ki jih namenite promociji zdravja, na splošno ni možno izvzeti iz bonitet. Iz bonitete se izvzamejo:

  • plačila delodajalca za zdravstvene preglede, ki jih je ta dolžan zagotoviti po zakonu,
  • določena cepljenja in
  • zavarovanja delojemalcev za nesreče pri delu, ki jih po zakonu zagotavlja delodajalec.

Vse ostale ugodnosti v obliki proizvoda, storitve ali druge ugodnosti, ki jo delojemalcu zagotovi delodajalec, pa pomenijo boniteto in se delavcu dodatno štejejo k dohodnini (39. člen ZDoh-2).

2. Odhodki za promocijo zdravja imajo značaj privatnosti

Odhodki, ki niso posledica opravljanja dejavnosti in imajo značaj privatnosti, se ne izvajajo na delovnem mestu – med delovnim časom, se po temeljnem davčnem načelu iz 29. člena ZDDPO-2 ne priznajo.

Odhodki so lahko priznani le, če zaposlenim obračunamo boniteto.

3. Zagotavljanja zdravja ni nujen pogoj za opravljanje dejavnosti

… In zato v večini primerov odbitka DDV ni mogoče uveljaviti. Na splošno velja: delodajalec izvajanja promocije zdravja neposredno ne zaračuna, prav tako ti stroški niso nujen pogoj za opravljanje dejavnosti in nimajo značaja strogo poslovnih namenov.

Davčni zavezanec nima pravice do odbitka DDV v primeru naslednjih stroškov:

  • kritje stroškov telesne vadbe zunaj delovnega časa,
  • organizacije športnih dogodkov in
  • tečajev sprostitve ter zaupnega psihološkega svetovanja ipd. v podjetju.

Po drugi strani pa lahko DDV odbija v primeru tečajev za pridobitev kompetenc za obvladovanje z delom povezanega stresa ipd.

Iz naštetega strokovnjaki Kadrovske asistence zaključujemo, da zakonodajalec izvajanje promocije zdravja na delovnem mestu razume zelo ozko. Promocijo zdravja omejuje na uporabo varnih naprav, računalnikov, monitorjev in nemara še kakšnega malce udobnejšega stola. S tem pa vsekakor ni v zadostni meri poskrbljeno za zdravje delavcev.