Delovni čas je eno izmed pomembnejših področij delovnega prava, saj v veliki meri ravno delovni čas odraža potrebe delovnega procesa, kar pa v trenutnih razmerah vodi tudi do vse bolj inovativnih ureditev delovnega časa v podjetju. V zadnjem letu se ureditev delovnega časa kaže v veliki stopnji prožnosti v katero so bili delodajalcu prisiljeni v trenutni situaciji. Razporeditev in organizacija delovnega časa je izrednega pomena, saj izhajajo iz njega številne pravice in obveznosti tako za delodajalca kot za delavca.

Pomembne usmeritve na področju delovnega časa že leta podaja tako Evropska unija kot tudi nacionalna ureditev in sodna praksa, ki se je zaradi številnih gospodarskih sprememb v globalni družbi v zadnjem času precej razvila. Kljub vsemu pa so številna vprašanja vezana na delovni čas še vedno odprta, tako pa prepuščena v urejanje delodajalcu.

Kaj je delovni čas?

Po zakonu je delovni čas tako efektivni delovni čas, kot tudi čas odmora, hkrati pa je v delovni čas vključen tudi čas upravičene odsotnosti z dela v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca.[i] Direktiva o določenih vidikih organizacije delovnega časa navaja: »delovni čas pomeni vsak čas, v katerem delavec dela, je na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge ali dolžnosti v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso« Sodišče EU je stopilo korak dlje in opozorilo, da opredelitev delovnega časa po državah članicah ne sme odstopati od definicije, ki jo podaja EU, kar pomeni, da pri opredelitvi delovnega časa države članice nimajo diskrecije, ampak so vezane na opredelitev v direktivi, gre za tako imenovan »pojem prava Skupnosti«.

Kako je delovni čas povezan z varnostjo in zdravjem pri delu?

V zadnjih letih je vse bolj zamegljena meja med delovnim in prostim časom delavcev. Priča smo spreminjanju narave, vsebine dela, s tem pa tudi organizacije delovnega časa.

Izvajanje delovnega procesa predstavlja stalno pojavljanje tveganj, ki lahko v večji ali manjši meri vplivajo na varnost in zdravje delavcev. Delodajalci pa so odgovorni za izvajanje ukrepov, potrebnih za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev v delovnem procesu.[ii]

Spoštovanje določb delovnopravne zakonodaje o minimalnih počitkih delavcev, tako dnevnih, tedenskih in letnih, je nujno, saj lahko prekomerno delo negativno vpliva na zdravje delavcev in njihove psihofizične sposobnosti.

Študija[iii], ki jo je izvedel Eurofound ugotavlja, da k zdravju in dobrem počutju delavcev pozitivno prispevata zlasti možnost vplivanja na razporeditev delovnega časa ter v naprej določen fiksen delovni čas. Na drugi strani pa nereden delovni čas, podaljševanje delovnega časa, visoka intenzivnost dela in delo v prostem času negativno vplivajo na usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja in zadovoljstvo delavcev.[iv]

 

 

Splošno o razporeditvi delovnega časa

Navkljub mnogim vprašanjem, ki se zastavljajo ob tematiki delovnega časa, pa je tisto prvo vprašanje ravno razporeditev delovnega časa v podjetju. Določilo o dnevnem ali tedenskem delovnem času in razporeditvi delovnega časa je eno izmed obveznih sestavin pogodbe o zaposlitvi v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1).

Vsak delodajalec mora glede na naravo in potrebe delovnega procesa presoditi, kakšna razporeditev delovnega časa je zanj najbolj optimalna – enakomerna, enakomerna z možnostjo začasne prerazporeditve ali neenakomerno, pri čemer morajo upoštevati naravo in organizacijo dela.

Zaradi nerazumevanja zakonodaje in palete možnosti, ki jih ta ponuja, delodajalci v pogodbe o zaposlitvi pogosto zapišejo ali:

  • da je delovni čas enakomerno razporejen (pa bi moral biti glede na organiziranje delovnega procesa neenakomerno razporejen),
  • da je lahko delovni čas delavca enakomerno, neenakomerno ali začasno razporejen (kljub temu, da se različne razporeditve delovnega časa med seboj izključujejo!),
  • razporeditvi delovnega časa ne namenijo niti enega stavka, ne glede na to, da je to ena izmed njenih obveznih sestavin.

Primeri teh stavkov v pogodbah o zaposlitvi so za delodajalce izjemno »nevarni«, saj niso prilagojeni naravi in organizaciji dela, poleg tega pa niso skladni s predpisi, saj lahko v podjetju velja hkrati samo ena od možnih razporeditev.

Pri razporejanju delovnega časa je potrebno upoštevati določbe zakona kot kolektivne pogodbe (v kolikor je katera kolektivna pogodba za delodajalca zavezujoča), ki običajno vključujejo posebnosti posamezne panoge. V določenih panogah je delovni čas v naprej težko organizirati in določiti, saj je odvisen od obsega dela, ki ga je v določenem obdobju več, v drugem pa manj, na kar delodajalec pogosto nima vpliva (npr. gradbene in montažne dejavnosti). Pri teh panogah je še posebej pomembno, da delodajalci poznajo pravila in omejitve, ki o razporejanju delovnega časa izhajajo iz predpisov.

Razporeditev delovnega časa mora biti določena s pogodbo o zaposlitvi v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo. To ne pomeni, da morata delodajalec in delavec v pogodbi o zaposlitvi konkretno opisati razporeditev delovnega časa, ampak se lahko pri tem sklicujeta na veljavne zakone, kolektivne pogodbe oziroma splošne akte delodajalca, kjer je razporeditev delovnega časa vsebinsko urejena. Če delodajalec in delavec želita, lahko v pogodbi tudi konkretno določita razporeditev delovnega časa, kar pomeni, da določita začetek in konec delovnega dne (lahko opredelita tudi gibljivi oziroma drseči delovni čas), določita, na koliko dni v tednu je delovni čas razporejen, opredelita morebitno neenakomerno razporeditev delovnega časa, izmene, deljeni delovni čas in podobno.[v]

Ne glede na razporeditev delovnega časa mora delodajalec pred začetkom koledarskega oziroma poslovnega leta določiti letni razpored delovnega časa in o tem pisno obvesti delavce na pri delodajalcu običajen način (npr. na določenem oglasnem mestu v poslovnih prostorih delodajalca ali z uporabo informacijske tehnologije) in sindikate pri delodajalcu.[vi] V letnem razporedu se upoštevaje koledar za posamezno leto konkretno določi, kateri dnevi v letu bodo delovni, na katere dneve se pri delodajalcu ne bo opravljalo dela, ker je na ta dan praznik, kolektivni dopust ali pa se delo ne bo opravljalo zaradi kakega drugega razloga.[vii]

Delodajalec mora enkrat letno obvestiti sindikat oziroma svet delavcev ali delavskega zaupnika o izrabi delovnega časa, upoštevaje letni razpored delovnega časa, o opravljanju nadurnega dela oziroma o začasni prerazporeditvi delovnega časa, če le-ti tako zahtevajo.[viii]

Dnevni tedenski počitek delavcev se med različnimi razporeditvami delovnega časa razlikuje. Ne glede na razporeditev delovnega časa mora delodajalec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, delavcem zagotavljati pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur (tedenski počitek). Pravica delavca do tedenskega počitka se mora določiti v obdobju sedmih zaporednih dni. Kar pomeni, da se lahko kot dan tedenskega počitka določi katerikoli dan v tednu glede na razporeditev delovnega časa in potrebe delovnega procesa.[ix] Tedenski počitek se lahko upošteva tudi kot povprečje v obdobju 14 dni.

Več o razporeditvah delovnega časa, kakšne so omejitve in prednosti posamezne razporeditve izveste v nadaljevanju članka prihodnjič…

 

[i] 142. člen ZDR-1

[ii] Republika Slovenija, GOV.SI, URL: https://www.gov.si/teme/tveganja-za-varnost-in-zdravje-pri-delu/

[iii] European Foundation for the Improvement of Living and Working Conditions (Eurofound), Working time patterns for sustainable work, Publications Office of the European Union, 2017.

[iv] Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, URL: http://www.osha.mddsz.gov.si/novice/2017-10-02-vpliv-delovnega-casa-na-raven-varnosti-in-zdravja-pri-delu

[v] Povzeto po: Senčur Peček Darja, Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) s komentarjem – 2., posodobljena in dopolnjena izdaja, GV Založba, 2019, komentar 1. odstavka 148. člena, URL: https://www.iusinfo.si/literatura/COM101Y2019N9789612474171P3C4A148

[vi] ZDR-1, 1. odstavek 146 člena.

[vii] Povzeto po: Senčur Peček Darja, Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) s komentarjem – 2., posodobljena in dopolnjena izdaja, GV Založba, 2019, komentar 148. člena, URL: https://www.iusinfo.si/literatura/COM101Y2019N9789612474171P3C4A148

[viii] ZDR-1, 9. odstavek, 148. člena.

[ix] Povzeto po: Bečan Iren, Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) s komentarjem – 2., posodobljena in dopolnjena izdaja, GV Založba, 2019, komentar 1. odstavka 156. člena, URL: https://www.iusinfo.si/literatura/COM101Y2019N9789612474171P3C4A148